Dobrodošli v spletni trgovini s potapljaško opremo.

Potapljanje

Skoraj tri četrtine zemeljskega površja prekrivajo vodne površine.  Svetovna morja in oceani si pri tem lastijo velik delež, le štirje procenti pa pripadajo sladkim vodam na kopnem, tako površinskim, podzemnim, kot tistim, ki so v obliki večnega ledu in snega. Govorimo o brezmejnih prostranstvih in neskončnem življenskem prostoru, o najbolj skritih delih našega planeta, o dragocenih zalogah sladke vode, ki so nepogrešljivi del človekovega obstoja.

Kljub brezpogojni odvisnosti naših življenj od vode  pa smo na življenje pod vodno gladino zelo slabo prilagojeni. Pod vodo vidimo motno sliko, težave imamo s povečanim tlakom, kisik raztopljen v vodi je za naš dihalni organ neuporaben. Na srečo pa je bila človekova želja po odkrivanju na prvi pogled sovražnega, a tako čudovitega okolja dovolj  velika, da je skozi zgodovino  premagal večino ovir. Tako  je danes vsakemu od nas omogočena avantura pobega v drugi svet, v modri svet kjer se je življenje začelo.

Potapljanje skozi čas

Začetki potapljanja segajo več tisoč let v zgodovino človeštva. Dokaze lahko najdemo tako v najdenih predmetih  kot v upodobitvah na starodavnih slikah. Že v starodavni Grčiji je znano, da so potapljači na dah nabirali morske spužve in se potapljali  v vojaške namene. Lahko bi sklepali, da je bila želja po  raziskovanju podvodnega sveta vedno prisotna:  lov za hrano, odkrivanje  in nabiranje različnih predmetov, v vojaške namene ali zgolj zaradi opazovanja življenja pod vodo.

Vendar pa so bili vsi zgodnji potopi omejeni z nezmožnostjo vdiha pod gladino. Dihanje skozi enostavno cev (dihalko)je  sicer dovoljevalo potapljaču  dihati pod vodo, a jasno nam mora biti, da je že na globini enega metra nemogoče vdihniti zaradi prevelikega pritiska na pljuča. Tudi dihanje iz vreče napolnjene z zrakom se ni pretirano dobro obneslo zaradi vdihovanja ogljikovega dioksida.Prvič je človek premagal to oviro in nemoteno vdihoval pod gladino z iznajdbo potapljaških zvonov, katerih prva uporaba je dokumentirana v 16 stoletju. V zvonovih se je ujeti zrak s površja pri potapljanju komprimiral  na tlak okolice, kar je omogočalo potapljaču normalno dihanje. V letih, ki so sledila, so bili zvonovi deležni številnih modifikacij in izboljšav. Ostajal pa je večni problem, kako v globine dovajati sveži zrak.

Sedemnajsto stoletje je prineslo novost, ki je potapljanje spremenila za vedno. Leta 1650 je Von Guerick razvil prvi zračni kompresor. Tega so še celo stoletje kasneje s pridom uporabljali za dovod svežega zraka v potapljaške zvonove.  Angleški inovator Charles Deane je v začetku 19 stoletja (1823) patentiral gasilsko čelado. Le nekaj let kasneje je enaka čelada uporabljena v potapljaške namene. Svež zrak so v čelado dovajali s površja, žal pa le ta ni bila povezana z obleko, kar je potapljaču zelo omejevalo gibanje. V primeru priklona bi čelado zalila voda in potop bi se lahko končal tragično.

To težavo je v prihodnjih letih (leta 1839) rešil v Angliji živeč nemec August Siebe, ki je povezal Deanovo čelado z neprepustno obleko. Svet je dobil prvo kompletno potapljaško obleko z dovodom svežega zraka, štejemo jo za predhodnico današnjih  ....... . Pri uporabi Siebe-ove obleke v kraljevi mornarici so bili prvič opaženi simptomi dekompresijske bolezni (glej poglavje o dekompresijski bolezni).

Do skoraj popolne svobode pod vodo je potapljače takratnega časa ločevala cev, ki je v globine dovajala svež zrak. Na sliki 5 je prikazan prvi poizkus iz leta 1876, tako imenovan AEROPHORE. Razvila sta ga francoza Benoit Rouquayrol in Auguste Denayrose. Posebnost Aerophorja je jeklenka na hrbtu, ki se sicer preko cevi povezana s površjem, po želji pa je lahko potapljač cev odklopil in brez povezave vseeno imel nekaj minut avtonomije. Poleg tega je aerophore že vseboval membrano, ki je odpirala dovod zraka samo pri vdihu, zaradi česar ga štejemo za predhodnika modernih potapljaških regulatorjev.

Do konca 19 in ob začetku 20 stoletja so bile raziskave in razvoj v polnem zamahu. Napisane so bile prve študije o dekompresijski bolezni. Francoz Paul Bert v svojem delu že govori o  dušikovih mehurčkih in predlaga počasno dviganje. Leta 1908 svojo študijo »The prevention of compressed air sockness« izdajo škot John Scott Haldane s sodelavci. Ta študija postane osnova za nadaljne delo na tem področju. Novosti začnejo prihajat iz Amerike, nova oprema, prve tablice za dekompresijo, prvi poizkusi uporabe helija za globoke potope. Med leti 1930 in 1940 se intenzivno razvija tudi potapljanje na dah. V redno uporabo pridejo maske kot jih uporabljamo danes, plavutke in dihalke. Francoski kapitan Yves Le Prieur izboljša AEROPHORE iz leta 1876 in potapljača do konca osvobodi fizične povezave s površjem. Naprava ne vsebuje regulatorja, potapljač ročno odpira dovod zraka. Leta 36 isti človek v Franciji ustanovi prvo potapljaško društvo imenovano »Club of divers and underwater life«.

Temelje modernim potapljaškim regulatorjem odprtega kroga pa v letih 1942-43 postavita Jacques-Cousteau in Emil Gagnan z razvojem prvega regulatorja, ki avtomatsko poda stisnjen zrak potapljaču na njegov rahel vdih. Regulator poimenujeta AQUALUNG in v letu 43 Cousteau s prijatelji opravijo preko 500 potopov z Aqualung regulatorjem. Leta 46 pride aqualung v komercialno uporabo v Franciji, po letu 50 pa se razširi tudi v Angliji, Kanadi in ZDA.

V 60 letih se zaradi naraščajočega števila potapljačev in s tem naraščajočega števila nesreč ustanovijo prve potapljaške šole. Leta 60 je ustanovljena šola NAUI, leta 66 PADI. V prvem letu dela PADI izšola preko 3000 potapljačev. Dve desetletji kasneje (1980) pa je ustanovljena neprofitna organizacija Divers alert network DAN za promocijo varnega potapljanja. V zadnjih 30 letih je potapljanje doživelo skokovit razvoj, ki je viden tako v ponudbi opreme kot številu potapljačev. Potapljanje je dostopno praktično vsakemu.      Slovensko potapljanje se je rodilo leta 1937, ko so se nadebudni študentje naravoslovja (Ivan in Dušan Kuščer, Drago Leskovšek, Marko Zalokar)  v vasici Sv. Juraj pod Velebitom prvič spustili v morske globine. Podvig so opravili z doma izdelano okorno čelado, črpalko za zrak in cevjo. Dvanajst let kasneje je bilo ustanovljeno Prirodoslovno društvo Slovenije in Ivan Kuščer je vodil prvi tečaj potapljanja s črpalko. V prvo društvo imenovano NEPTUN so se ljubljanski potapljači in podvodni raziskovalci združili leta 52. Leta 68 se je društvo preimenovalo v Društvo za raziskovanje morja in podvodne športe DRM in pod tem imenom deluje še danes. Trenutno deluje v Sloveniji preko 70 potapljaških društev.

Rekreativno potapljanje

Verjetno ni veliko posameznikov, ki si niso vsaj enkrat v življenju nadeli maske in pogledali morsko dno. Kot otroci smo dno opazovali v le meter globoki vodi z gladine. Nadebudno smo zrli in opazovali drugačen svet. Bolj pa smo se od obale oddaljevali, težje je bilo na gladino prinesti kamen ali školjko. Neustavljiva želja po odkrivanju skrivnostnih globin nas je pripeljala do težave, na katero so naleteli že naši predniki nekaj tisoč let nazaj. Naši potopi so bili omejeni na en vdih. Na srečo pa je danes ta problem veliko lažje rešljiv, kot je bil še 150 let nazaj. Ne, ne potrebujemo potapljaškega zvona, kot ste to prebrali v zgodovini. Vpisati se moramo na tečaj rekreativnega potapljanja.

Z vpisom na tečaj rekreativnega potapljanja ste storili prvi korak na poti k nepozabnim doživetjem. V lepotah onkraj gladine pa se skriva tudi marsikatera past in nevarnost, kateri se izognemo s pridobljenimi novim znanji in veščinami. Učimo se osnovnih fizikalnih zakonov, ki veljajo pod vodo in spoznavamo specifike  fiziologije človeškega telesa, ki se je soočilo z neznanim in zanj neprijaznim življenskim okoljem (nekaj o fiziki in fiziologiji si lahko preberemo v naslednjih poglavjih.)

Pred prvim potopom se naučimo še vse o osnovni potapljaški opremi in že smo pripravljeni na prvi potop, ki ne bo omejen na en dah.

Prvih nekaj potopov pa ne bo namenjeno občudovanju neznanega sveta, ampak inštruktorja, s katerim bomo izvajali vaje in tako v praksi spoznavali kar smo se naučili v teoriji.

Z uspešno  opravljenim izpitom postanemo Potapljač odprtih voda (OWD – open water diver). S prijateljem, ki ima opravljen enak tečaj se lahko sedaj samostojno potapljamo, a ne brez omejitev.

Omejuje nas globina (18m za OWD po standardu PSS – pri ostalih šolah je lahko globina druga) in čas potopa, saj moramo kot potapljači začetniki ostati znotraj varnostne krivulje, povedano z drugimi besedami, izogniti se moramo potrebi po dekompresijskem postanku. S tem  nam je omogočeno, da se kadarkoli med potopom dvignemo na površje (ESA-emergency swiming ascent oziroma zasilni dvig na površje ), kar bistveno pripomore k večji varnosti.

Z nabiranjem izkušenj in nadaljnim izobraževanjem si lahko širimo obzorja rekreativnega potapljanja. S tečajem advanced open water diver (napredni potapljač odprtih voda) lahko pridobimo dodatna znanja iz načrtovanja potopa, potapljanja v toku, slabi vidljivosti, naučimo se nekaj dodatnih pravil podvodne orientacije in potapljanja na potopljenih ladjah.

Tehnično potapljanje

Modre globine so nas zasvojile, želimo si več svobode, želimo si globlje, v globinah želimo ostati dlje časa. Tovrstne želje nas pripeljejo na rob rekreativnega potapljanja. Poizkušajmo natančneje opredeliti ta rob oziroma mejo med rekreativnim in tehničnim potopom.

Potopili smo se globlje (več kot 40m) in na globini ostali dlje, kot to velevajo potapljaške tablice, ki jih poznamo iz rekreativnega potapljanja. Vdihani zrak je tako pod večjim tlakom, zaradi česar vdihujemo povečana delna tlaka dušika in kisika. Kot si lahko preberemo v poglavju o fiziologiji nam oba plina pri večjih delnih tlakih povzročata težave, dušik postaja narkotičen, kisik pa celo toksičen. Poleg tega se nam zaradi daljšega in globljega potopa v krvi in tkivih raztopi več inertnega plina, kar poveča tveganje za dekompresijsko boleznijo. Kot vidimo nam je tehnični potop prinesel nove težave.

In rešitvi teh težav so tudi glavna razlika med rekreativnim in tehničnim potopom:

  • V izogib narkotičnosti in toksičnosti uporabljajo tehnični potapljači druge plinske mešanice. Pri globinskih potopih preko 50m se uporabljata mešanici HELIOX (mešanica  kisika in helija) in TRIMIX (mešanica kisika, helija in dušika).
  • Vsak daljši in globlji potop prinese obvezen dekompresijski postanek, kar zmanjša možnost nastanka dekompresijske bolezni. Marsikdaj se za skrajševanje postankov uporabi s kisikom obogateni zrak, oziroma NITROX.

Če povzamemo, so nove plinske mešanice in obvezni dekompresijski postanki (emergency swiming ascent tako ni več mogoč ), tista meja, ki loči rekreatvni in tehnični potop.